Že v Mrgolenju prahu se je Flisar izkazal za avtorja, ki obvladuje najrazličnejše govorice, od brutalne neposrednosti do najbolj prefinjene lirike, in te strune s pridom ubira tudi v Grehu.

Flisarjeva najstarejša zgodba je v obliki najnovejšega romana dobila končno podobo, ki ne zgolj s povedanim, temveč tudi z zamolčanim, riše natančen psihološki profil. Gre za obuditev ojdipovskega mita v najskrajnejši in posledično najmanj sterilni obliki. Ob tem pa Flisarjeva pisava v Grehu ves čas spominja na nekaj, česar še nikdar nismo videli in ravno v tem je njena privlačnost.