Erik Valenčič je med letoma 2022 in 2023 štirikrat obiskal Ukrajino, vse bližje in bližje bojni črti in nato znova maja 2025, vse do fronte. Odločil se je, da tokrat o vojni ne bo samo poročal, temveč pomagal strani, ki jo razume kot napadeno in šibkejšo. V Ukrajino je vozil humanitarno pomoč, hkrati pa na svoji poti spoznaval njene prebivalce in druge prostovoljce ter spremljal, kako jih vojna počasi spreminja. Boštjan Videmšek, avtor spremne besede, o njem zapiše, da je Erik Valenčič novinar, ki se vedno znova vrača na teren, po zgodbo in da bi pomagal ljudem. Tudi, ko se vrne domov, ga najeda občutek krivde preživelega, zato se vedno znova vrača. »Najbolj živi smo, ko je smrt najbližje.«

Dob : Miš, 2026