Nastaviti ogledalo
S hecnim risanjem ljudi sem se prvič srečal že v času študija likovne pedagogike (slednji je mojemu imenu pripisal naziv profesor likovne umetnosti). Pozitivni odzivi na okorne prve karikature so mi tako pihnili na dušo, da sem svinčnik in barvice le še bolj resno poprijel v roke. Z barvicami sedaj zalagam hčerki in sina, mene pa je popolnoma očarala digitalna tehnika slikanja, v kateri zadnja leta nastaja večina mojih portretnih karikatur in ilustracij.
Portretna karikatura posamezniku nastavlja ogledalo, razkriva nesimetrije, povečuje in pomanjšuje, razgalja karakter obraza in tudi človekov pravi notranji jaz. Kakih posebnih filozofij pa moje karikature ne skrivajo. So le iskreni poskusi kar se da plastično (v nekaterih primerih celo naturalistično) naslikati človeka z vsemi njegovimi volumni, simpatičnostmi in napakami. Če je vse pomešano še z iskrivim kančkom humorja, je smeh zagotovljen. In dobra volja, ki jo risanje karikatur prinese s seboj, je daleč najpomembnejša nagrada za ure dela, ki se skrivajo za vsakim naslikanim portretom.
Delujem tudi kot umetniški vodja Šubičeve hiše – Kulturnega centra slikarjev Šubic v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer z organizacijo Slovenskega festivala karikatur vztrajno pomagam pri promociji kvalitetne slovenske karikature. In prepoznavnosti prelepe Poljanske doline, kjer s karikaturami izumljam novo vrsto turizma – karikaturizem.
Boris Oblak
